Misijonar v Vietnamu in na Kitajskem
Andrej Majcen se je rodil 30. septembra 1904 v Mariboru, kjer je bil tudi krščen. V Mariboru je preživel 4 leta zgodnjega otroštva, pozneje se je vračal tja kot dijak učiteljišča. Do l. 1925 pa je več ali manj živel na Dolenjskem v Posavju, kjer je v Krškem končal osnovno in meščansko šolo ter prejel zakramente. V Krško, kjer so živeli starši in v Novo mesto ter v Brežice, kjer sta živeli sestri, se je rad vračal. Zlato in biserno mašo je med drugim opravil tudi v Krškem in v Brežicah.
Po učiteljišču je dobil prvo službo na Radni, v župniji Boštanj. Tam se je seznanil s Salezijanci in kmalu vstopil v tamkajšnji noviciat s šolo. Po novi maši l. 1933 je dve leti učil in vodil salezijanske šole na Rakovniku. Ko je prišel na obisk slavni misijonar Jožef Kerec, je začel sanjati o misijonih. Ker je beograjska oblast leta 1935 zaprla rakovniške šole, je bil nenadoma šole prost. Še istega leta na praznik Marijinega vnebovzetja je prejel misijonski križ, česar se je do zadnjega rad spominjal. Iz Trsta je odplul na Kitajsko in na daljnem vzhodu ostal 44 let.
Že kot mlademu učiteljiščniku mu je mati v Krškem naročala: »Ko boš šel v šolo, ne pozabi mimogrede stopiti za trenutek v frančiškansko cerkev, saj greš lahko pri enih vratih noter pri drugih pa ven, se pokrižaš z blagoslovljeno vodo, kratko zmoliš in se priporočiš Mariji.«
Revna in preprosta mati mu je s tem dala bogato doto, iz katere je črpal vse življenje. Marija je postala njegova življenjska sopotnica. Marija je ostala vse življenje njegova največja ljubezen in opora v srcu. Večkrat je ponavljal: »Brez Marije nisem nič.« Imel je otroško zaupanje vanjo. Ko je v času misijonskega delovanja zlasti v Vietnamu pokalo in so padale bombe, je z velikim zaupanjem potrosil po strehi zavoda Marijine svetinjice in, kot je zagotavljal, se jim nikoli ni nič hudega zgodilo.
Ko so ga vietnamski sobratje obiskovali tu na Rakovniku, so menda povedali: »Nikdar v življenju nismo srečali človeka, ki bi bil bolj strog in zahteven, seveda najprej do sebe, kakor je bil gospod Majcen, vendar tudi nobenega, ki bi bil bolj dobrohoten in razumevajoč, kakor je bil on.« To je bil čudež njegove vsestranske uspešnosti, ko je bil ravnatelj šol, magister novincev in graditelj zavodov in cerkva, za kar je dobil tudi vietnamsko državno odlikovanje.
Ljubezen je bila zanj gonilna sila. Ko je prišel k misijonarju Kerecu v Kunming na Kitajsko, naj bi na slovesnem sprejemu z akademijo tudi on spregovoril mladim. Ko je stopil na oder, se je v tišini po kitajski navadi na vse strani priklonil, nato pa že spregovoril v kitajščini: »Rad vas imam.« To je bilo vse, kar se je tik pred tem naučil, a dovolj, da so bili vsi navdušeni in da je osvojil njihova srca. To je bil njegov najkrajši in najučinkovitejši govor v življenju, kot je sam pozneje dejal. V kitajščini je potem zelo napredoval in kmalu prevajal in prestavljal tekste v kitajsko pisavo.
Konkreten izraz te ljubezni je bilo tudi to, da je od prvega dne sklenil, da bo s Kitajci Kitajec in pozneje Vietnamec z Vietnamci. Svojo bližino ljudem je pokazal tudi s tem, da je brž ko je zmogel, misijonaril v kitajščini. Francoski misijonarji so mu nasprotovali, češ v poganskem jeziku pa vendar ne boste oznanjali Kristusovega evangelija. Pokazalo se je, da je ljubezen vedno daljnovidna, iznajdljiva in moderna. Koncilski duh je v njem živel že davno pred koncilom.
Njegovo glavno vodilo pri ravnanju z mladimi je bilo, da je imel prednost vedno tisti, ki je bil večji revež in sirota, ne glede na vero ali kaj drugega. To je bil vir Božjega blagoslova in naklonjenosti ter simpatije ljudi.
Svetosti ni brez sprejemanja križa. Misijonar Andrej Majcen je sprejemal vse prestavitve v duhu pokorščine in vse preizkušnje z veliko vdanostjo. Te so se začele na Kitajskem, od koder je bil izgnan leta 1951. Prav tako v severnem Vietnamu, od koder je moral bežati že po dveh letih. V južnem Vietnamu je živel vseh 20 let tako rekoč s streli nad glavo in v nenehnem strahu. Preživel in uspešno delal je lahko le, ker je skoraj slepo zaupal v varstvo Marije Pomočnice. Kljub temu je leta 1966 doživel še tretji izgon in se kot zadnji tuji misijonar poslovil od Vietnama.
Z razrahljanim zdravje je za tri leta prišel na Tajvan, zopet med Kitajce. Poznalo pa se mu je, da so mu z izgonom iz Vietnama porezali korenine. Zbolel je. Operiral ga je naš legendarni laiški misijonar dr. Janez Janež. Za nekajmesečno okrevanje se je vrnil v domovino, a se je ta doba podaljšala na 20 let. V domovini, tu na Rakovniku, je postal najuspešnejši misijonski animator za vietnamski misijon in misijonar »na daljavo«. Njegova pisma so meditirali sobratje Salezijanci po vsem Vietnamu. V teh 20 letih se je nabralo kar 6 kg pisem.
Doma in v Vietnamu je bil vodnjak iz katerega so mnogi zajemali živo vodo salezijanske duhovnosti in misijonskega navdušenja. Njegovo srce pa je bilo še vedno v misijonih, tako da je na svoj rojstni dan, 30. septembra leta 1999, umrl kot izgnanec v domovini. Ta žrtev je bila mogoče potrebna, da je dozorel v molitvi in darovanju trpljenja za nebesa, kjer so ga pričakali ne le don Bosko z vsemi drugimi salezijanskimi svetniki in blaženimi, ampak tudi številni vietnamski mučenci.
Po priimku je sicer majcen, kar pomeni majhen, a je bil slaven in velik misijonar med Kitajci in zlasti v Vietnamu. Tam ga še danes častijo kot misijonsko legendo. Imajo ga za patriarha, ustanovitelja vietnamskih Salezijancev in nič manj kot za vietnamskega don Boska.
Povzeto po nagovoru škofa Glavana na slovesnosti svetniških kandidatov ljubljanske metropolije,
18. septembra 2011 na Rakovniku